Kuharska filozofija Ane Roš v monografiji Sonce in dež

Knjiga je najprej izšla v angleškem jeziku pri znameniti ameriški založbi Phaidon. O vrhunskosti Sonca in dežja priča nekaj dejstev, med drugim jo je britanski The Times izbral za knjigo tedna, Wall Street Journal jo je imenoval za enega najlepše oblikovanih izdelkov, Forbes jo je uvrstil med top 10 »kuharskih« knjig … Zato je bila toliko bolj nestrpno pričakovana izdaja v slovenskem jeziku, ki je zdaj na voljo tudi domačim bralcem.
Pred pogovorom z avtoricami knjige, ki ga je vodila Ksenija Horvat, je zbrane goste nagovoril direktor Beletrine Mitja Čander, ki je pojasnil, kako se je založba podala na področje kulinarike. »Širimo področje delovanja in pri tem iščemo presežke. In Ana Roš je gotovo presežek v slovenskem prostoru,« je strnil Čander.V sproščenem in humornem pogovoru, v katerem so sogovornice zbranemu občinstvu predstavile proces nastajanja knjige, ni manjkalo zabavnih zgodb, ki so spremljale ustvarjanje treh blondink, kot so se same poimenovale. Ana Roš je povedala, da je ideja o knjigi zorela precej časa, preden je sedla za tipkovnico. »In kot se lotim mnogih stvari v življenju, sem se tudi knjige lotila na nepravi način. K sodelovanju sem sprva povabila Andreo Petrinija kot glavnega pisca, za fotografijo pa mladega francoskega fotografa Benjamina Schmucka. Knjiga je bila na tri četrtine narejena, ko sem začela iskati založbo. Neuspešno, seveda.« Potem je prišlo nepričakovano povabilo ameriške založbe Phaidon, da bi zanje napisala knjigo. Ana Roš jim je poslala, kar je imela narejeno, a so jo zavrnili, češ da je treba vse napisati na novo. Potem je zbrala novo ekipo in k sodelovanju povabila novinarko Kajo Sajovic, uveljavljeno ime v svetu kulinaričnega novinarstva, ter fotografinjo Suzan Gabrijan, ki posebno strast goji prav do kulinarične fotografije. »Zakaj ne bi tri bjonde naredile knjige za Američane?« je v smehu povedala Ana Roš in dodala, da je knjiga nastala v pičlih nekaj mesecih, zato je bilo delo zelo intenzivno.

Kaja Sajovic, ki jo je Ana Roš povabila k sodelovanju, da bi njenim zgodbam in razmišljanjem dodala faktografski del, je vzela dopust, da se je lahko resnično posvetila samo knjigi. »Skupaj smo preživeli veliko časa, da smo lahko razumeli Ano in njeno kuhinjo, ki črpa predvsem iz lokalnega okolja. Šli smo v hribe, na lov z Aninim očetom, na rafting po Soči, v laguno, od koder dobiva ribe, družili smo se s pastirji … Posočje te posrka vase in tako na koncu nisem mogla pisati zgolj faktografsko, pa tudi sicer mi suhoparno poročanje ni blizu,« je povedala Kaja Sajovic, ki je s poetičnimi zapisi dopolnila Anina razmišljanja. Besedilo, skupaj z recepti, pa nadgrajujejo vrhunske fotografije.
»Okoli 17.000 sem jih posnela, na koncu smo skupaj izbrale 92 fotografij jedi in okoli petdeset ostalih motivov. Izbor je bil zahteven, fotografiranje pa se je včasih zdelo enostavno. Anini krožniki so namreč tako lepi, da potrebujem le še ustrezno svetlobo,« je povedala Suzan Gabrijan, ki deluje predvsem kot komercialna fotografinja, vendar pa je svojo strast do fotografije povezala tudi s strastjo do kuhanja. Zato jo je opazila Ana Roš in jo povabila k sodelovanju, seveda s potrditvijo založnika, kar je za fotografinjo veliko priznanje.

Pogovoru se je pridružil tudi Anin oče Bojan Roš, ki je prav tako imel pomembno vlogo pri ustvarjanju knjige, predvsem ker je Kaji Sajovic in Suzan Grabrijan pokazal skrivnostni svet Posočja. Nad knjigo je navdušen, saj pravi, »da gre za vrhunski izdelek, tako vizualno kot vsebinsko. V kuharski del se sicer ne bi spuščal,« pa je povedal v smehu. Čeprav mu kuharija očitno ni tuja, saj ravno on poskrbi za paradižnikovo omako, ki kraljuje v kuhinji Ane Roš. »Trije bratje gremo vsako leto za en teden v Istro, kjer iz 800 kilogramov paradižnika v velikem kotlu skuhamo šalšo. Nekaj porabimo sami, kar ostane, pa damo Hiši Franko,« je nasmejal zbrane.
Ana Roš je povedala, da je bilo pisanje zanjo »kot psihoanaliza, saj pri tem začneš odkrivati neke svoje dele, za katere nisi vedel, da obstajajo. Pisala sem precej resnicoljubno, morda bi lahko še bolj. Mislim, da je osebnost kuharja zelo pomembna za njegovo delo, tako kot je to pri pesniku, slikarju ali kiparju. Iz istega materiala bo vsak ustvaril drugačen izdelek.«
Monografija, ki še zdaleč ni klasična kuharska knjiga, bo lahko katerikoli generaciji odprla pogled na kuhanje, pa tudi na kuharsko filozofijo Ane Roš, ki ji izjemnost in samosvojost priznavajo tudi največji kuharski mojstri sveta in poznavalci kulinarike.