Zimske novosti v Drami

Valentina Jarc 15.01.2024
screenshot-2024-01-18-at-11.38.22

Po skoraj sto letih se Molièrov Skopuh vrača v Dramo v režiji Slobodana Unkovskega. Z uprizoritvijo Molièrove igre Skopuh v režiji Slobodana Unkovskega, enega najizrazitejših režiserjev s prostora nekdanje skupne države, se na Velikem odru SNG Drama Ljubljana nadaljuje sezona 2023/24, ki jo bo junija zaokrožila selitev Drame na nadomestno lokacijo na Litostrojski cesti 56. Premiera bo v torek, 16. januarja, ob 20. uri. Prve ponovitve bodo na sporedu 17., 22., 23., 24., 29. in 31. januarja ob 19.30, 25. januarja ob 17. uri ter 1., 9. in 10. februarja ob 19.30 in 2. februarja ob 18. uri.

V svoji slavni komediji o stiskaču, ki je zaradi denarja pripravljen žrtvovati srečo vseh okrog sebe, se Molière poigra z motivi samoljubja in zaslepljenosti in jim nasproti postavi ljubezen. Skopuh je bil doslej na odru ljubljanske Drame uprizorjen samo enkrat, in sicer pred skoraj sto leti (1926) v režiji Osipa Šesta. V novi uprizoritvi, ki je nastala po prevodu Aleša Bergerja, igrajo Bojan Emeršič, Nejc Cijan Garlatti, Sabina Kogovšek, Domen Novak k. g., Saša Pavlin Stošić k. g., Matija Rozman, Maja Sever, Uroš Fürst, Vojko Zidar in Valter Dragan. Mednarodno avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserja Slobodana Unkovskega sestavljajo dramaturginja Diana Koloini, lektorica Tatjana Stanič, scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Roza Trajčeska Ristovska, avtorica glasbe Irena Popović Dragović, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, asistentka dramaturginje Nejka Jevšek in asistentka scenografa Nika Curk Nagode; svetovalka za madžarščino je Irena Varga.


Ameriški sen Edwarda Albeeja v režiji Igorja Pisona

Edward Albee, ki je sam priznal, da se je za marsikateri prizor zgledoval po Ionescu, razvija igro Ameriški sen po koordinatah gledališča absurda. Motrenje sodobne družbe z optiko absurda me zadnja leta zelo zanima. Prepričan sem, da lahko na ta način preizprašamo samoumevnosti in naše ustaljene navade – ki so po večini prave razvade. Gledališča absurda ne vidim kot nosilca nonsensa, ravno nasprotno. Navidezna svoboda kapitalistične družbe, ki nas omamlja z razkošjem izbir in možnosti, je sestavljena z umetnimi konstrukti, ki nas prepričujejo o obstoju enega smisla. Današnja družba je kompleksna, ni pa komplicirana. Žal se včasih res zdi taka, saj se soočamo z njo zelo površinsko ali banalno. Želimo si nekakšen odmor od vsega, ker je res vsega preveč. V družbi pospeševanja, v kateri se vse odvija vse hitreje, še vedno ni časa za marsikaj: predvsem za razmislek. V družbi, v kateri smo vsi povezani v prepletu infosfere, je osamljenost dosegla zenit. Odnos do jezika je zabredel v prednajstniško obdobje s formulacijami, kot je »oborožena humanitarna akcija« – najpodlejši oksimoron zadnjega dvajsetletja.

Manj nevarni, a vseeno absurdni so oblački, navidezno nedolžni, eterični prostori, v katerih lahko shranimo svoje življenjsko pomembne podatke (od chatov do vseh selfijev in kratkih videoposnetkov). Da jih hranimo na zelo konkretnih strežnikih, ki goltajo ogromno količino energije, se nas ne tiče. Naš okoljski odtis vzbuja skrb, ker si nočemo omejiti udobja. Idejo svobode vidimo prav v udobnosti. Vsakodnevno soočanje s svetom, kakršnega smo zgradili, je košček absurda, ki si ga ne priznavamo. Sebična in prikrito narcisoidno nastrojena družba: je še pripravljena stopiti v dialog? Kakšen pomen ima ta beseda, danes, tudi za igralce? Večina publike je navajena na to, da je videna, gledana, opazovana; vsi nastopajo. Kaj bomo mi gledališčniki z našo ubogo četrto steno? Morda bo treba še njo restavrirati. O igri Ameriški sen je Albee zapisal, da prinaša »pogled na ameriško sceno, napad na zamenjavo resničnih vrednot v družbi za narejene, obsodbo samozadovoljstva, krutosti, demaskulinizacije in votlosti ter zavzema stališče zoper misel, da je vse v tej naši izmuzljivi deželi v najlepšem redu«. Ob branju teksta sem pomislil: morda je že klasik? Klasikov ne prebiramo – kot vemo, oni razbirajo nas. Kaj lahko dosežemo z njegovim tekstom, danes? Morda je Albee tudi v tem zelo dobro povzel: »Ali lahko ta igra koga užali? Upam, da lahko; moj namen je bil užaliti, pa tudi zabavati in razvedriti.« Ah, ja: ne bo odmora.

Režiser Igor Pison

Premiera 8. marca 2024 v Mali Drami.

Nebesje Lucy Kirkwood v režiji Sebastijana Horvata

Del gledališke poti Lucy Kirkwood je tudi rezidenca v Clean Breaku, angleški gledališki skupini, ki že od leta 1979 dela z ženskami v zaporu in odpira vprašanja ženske kriminalitete v povezavi s sodnim sistemom. Z različnimi programi odpirajo presečišča med prostori gledališča in institucijo zapora, kjer dajejo glas ženskam, ki v različnih gledaliških reprezentacijah govorijo o življenju v zaporu – v povezavi z družbo, življenjem in pravnim sistemom. Gledališka skupina je tukaj jasna: odnos državnega sodnega sistema do žensk je eden večjih dokazov, da še zmeraj živimo v neenakopravni družbi, kjer se ženskam sodi po drugačnih standardih.

Nebesje se sicer dogaja leta 1759 v majhni vasici v pokrajini Suffolk, kjer porota dvanajstih žena odloča o življenju in smrti Sally Poppy, ki je obtožena, da je ob pomoči svojega ljubimca umorila enajstletnega otroka. Ženska porota mora z demokratičnim glasovanjem odločiti o resničnosti Sallyjine domnevne nosečnosti, ki bi ji lahko prinesla rešitev od že izrečene smrtne kazni z obešenjem.

Na besedilo lahko gledamo kot na neke vrste ženski pendant znamenitega hollywoodskega filma Dvanajst jeznih mož, v katerem se porotniki soočajo s svojo moralo in vrednotami, te pa so v našem primeru izrazito zaznamovane z novodobnimi feminističnimi parametri. Morala in vrednote porotnic so namreč opredeljene z njihovim razrednim položajem, ki je brutalno izražen z njihovo telesnostjo: koliko otrok so rodile, kolikokrat so splavile, kaj delajo za preživetje in kakšen je njihov odnos do spolnosti (ta morala se neprestano obliva s telesnimi sokovi – urinom, mlekom in krvjo). Perspektiva se še dodatno zaostri, ko besedilo presekajo »hudičeve sanje« in vstopi vanj krščanska fascinacija s čarovništvom, medtem pa nam pogled od ženske telesnosti nenehno odvrača pričakovanje, da bo zdaj zdaj dogajanje preletel nebesni pojav: komet, ki se nevarno približa zemlji vsakih 74 do 79 let.

Režiser Sebastijan Horvat

Premiera na Velikem odru 23. marca 2024.

Več na drama.si.

Izbor urednika