Intervju: Kai-Min Chang, tajvanski pianist

Letos bo 18. februarja ob 19.30 v Cankarjevem domu otvoril že 7. Zimski festival s koncertom za klavir in orkester št. 2v B-duru, op. 83  Johannesa Brahmsa. Delo, ki ga je skladatelj ustvarjal kar tri leta je prepojeno z energijo, ki izraža življenjsko polnost, avtorjev slog, prežet z romantično ekspresivnostjo na klasičnih temeljih, in tehniko z naprednejšo harmonsko strukturo ter tematsko gradnjo. 

Kaj vas je pritegnilo k študiju pri Dang Thai Sonu na konservatoriju za glasbo New England in kakšna je bila ta izkušnja za vas?
Pri prof. Dangu študiram že od dodiplomskega študija na Oberlin College of Music. V teh štirih letih študija z njim je popolnoma spremenil moje igranje v smislu, da mi je pomagal razviti neskončno domišljijo v mojih mislih in ustvariti edinstven zvok ter barvo v mojem igranju.

Kakšen je bil občutek osvojiti prvo nagrado na Mednarodnem pianističnem tekmovanju v Ljubljani leta 2023?
To je bila ena najbolj nepozabnih izkušenj v mojem življenju doslej. Pomagala mi je zgraditi samozavest pri igranju in vesel sem bil, da me je odkrilo več ljudi in občinstva po svetu.

Bi lahko kot gost na otvoritvi 7. Zimskega festivala v Ljubljani povedali nekaj o skladbi, ki jo boste izvajali, in kaj vam pomeni? 
Brahmsov drugi klavirski koncert je ena najtežjih skladb v celotnem klavirskem repertoarju. Globina, bogastvo in zapleteni občutki čustev so najbolj zahtevni deli za osvojitev dela. Že nekaj let sem razmišljal, da bi zaigral to odlično skladbo, a nikoli nisem imel priložnosti, da bi jo izvedel, zato je nisem začel vaditi, dokler nisem ugotovil, da bi to skladbo lahko igral na uvodnem koncertu tega festival.

Kako se v vlogi pianista lotevate interpretacije in prenašanja čustev, vgrajenih v glasbeno delo, občinstvu?
Mislim, da je pomembno, da se vprašam ali poslušam lastne posnetke v vadbeni sobi, da vidim, ali se me moja glasba dotakne. Ne samo, da se moram popolnoma posvetiti svojemu nastopu, da svoja čustva prenesem na občinstvo, ampak so tu zelo pomembne tudi podrobnosti in barve v mojem igranju, saj to resnično odraža samega sebe in moj način ustvarjanja glasbe. Dobro uravnoteženje teh točk mi pomaga, da se lahko še bolje približam občinstvu.

Kako se lotevate sodelovanja z orkestri v primerjavi s solo nastopi?
Igranje z orkestrom je sicer zahteva manj dela kot solo igranje, zahteva pa več posluha in sodelovanja. Pomembni so dobri odnosi med dirigentom, orkestrom in menoj. Nemogoče je, da bi ves čas igranja šel samo po svoji poti. Rekel bi, da se minimaliziram, kolikor je to le mogoče, a vseeno ohranim svoj ego, ne da bi ga popolnoma izgubil, tako da imam lahko dobro ravnotežje v samem nastopu.

Kdo so vaši glasbeni vplivi in kako so oblikovali vaš stil igranja?
Klasični pianist Sviatoslav Teofilovich Richter je tisti, ki je name in na moje igranje zelo močno vplival. Njegov introvertiran slog, s toliko strasti in globokih čustev, ki so vloženi v njegovo igranje, me še vedno znova in znova privlači.