S kolesom po svetu

Tina Lagler 30.05.2017
Baja Divide

Sama sem se z "bikepackingom" srečala pri petih letih, ko sta se starša odločila, da gremo s kolesi na potep čez avstrijsko mejo. Sešila sta kolesarske torbe in smo šli. Ne spominjam se, da bi bil "bikepacking" takrat tako poznan in napreden kot danes. Imeli smo preprosta gorska kolesa, navadne športne copate in cilj, da izkoristimo nekoliko drugačne počitnice. In še danes je tako. Le nekoliko bolj napredno, poznano in cvetoče, saj je številnim potovanje s kolesom zlezlo pod kožo, kar je tudi prav.

Vse se je začelo kot …

… majhna subkultura. Čeprav zgodovinski izsledki na spletu pričajo o zametkih kolesarskih popotovanj že v zgodnejših letih 19. stoletja – Max Hirschberg se je, denimo, iz Dawsona v mesto Nome na Aljaski odpravil leta 1900 – so bila sedemdeseta leta tista, ki jih je zaznamoval začetek moderne dobe gorskega kolesarstva. Drzni kolesarji so se podili po zaprašenih ameriških kanjonih in osvajali gorske vrhove, cestno kolesarstvo pa je doživljalo pravi pomp. Če to dvoje združimo in dodamo še ščep avanturizma, voilà, dobimo "bikepacking". 

Na kolo s šotorom, spalno vrečo in kuhalnikom

Za to vrsto potovanja v resnici ne potrebujemo veliko. Kolo, ki ga imamo doma in je udobno in primerno za vožnjo po različnih terenih, načeloma zadostuje. Seveda je odvisno, kam potujemo, toda s pravo opremo se lahko pride daleč. Kar potrebujemo za večdnevno potovanje, sta šotor ali bivak in spalna vreča, ki naj bosta kar se da lahka. Za nekaj sto evrov dobimo kar soliden Ferrinov šotor, če pa zadevo vzamemo resneje, so dobro ocenjeni tudi REI, Hilleberg in Marmot. Če se nam ne bo nikamor mudilo, lahko s seboj vzamemo še mini kuhalnik in posodico. Številni "packerji" si v svojem taboru, ki ga v večernih urah najdejo ob poti, zakurijo ogenj, skuhajo večerjo in spijo pod milim nebom. Kam vse to shraniti? Preprosto. Na trgu je že kar lep nabor kolesarskih torb, med najbolj poznanimi so torbe Apidura, različne kolesarske torbe pa med drugim ponujajo Wanderlust, Porcelain Rocket in Salsa, iz prve roke je odlične kakovosti tudi novinec Miss Grape. To so torbe, ki jih namestimo za sedež, krmilo, okvir pa tudi vilice. Kar se tiče oblačil, je s seboj dobro imeti nepremočljivo vetrovko in hlače, sicer pa razen kolesarske majice, hlač in rokavic morda potrebujemo le še spodnjice, tople nogavice, majico z dolgimi rokavi ali flis in lahke hlače. Čim manj, tem boljše. In nikar ne pozabimo na čelado!

Kolesarske torbe so oblikovane tako, da vanje lahko spravimo kar največ. Na spletu najdemo tudi priporočila, kaj spakirati v katero torbo, da bo potovanje udobno in kolo optimalno obteženo. Foto: Tina Lagler

Na koncu vedno uspe ...

"Bikepacking" je za mnoge življenjski slog, za nekatere pa celo način življenja, čeprav ga, pričakovano, ne dojemamo vsi enako. Za nekatere sta pomembna hitrost in vzdržljivost oziroma čas potovanja od točke A do točke B. V prometni nesreči letos umrli Mike Hall je pred štirimi leti ustanovil kolesarsko "bikepacking" dirko Transcontinental Race, 3.000 do 4.000 kilometrov dolgo pot iz severozahodne do jugovzhodne Evrope. Hall je navdihnil številne vzdržljivostne pa tudi ljubiteljske kolesarje, ki bodisi bijejo bitko s časom s samim seboj bodisi z drugimi kolesarji. Toda na koncu šteje dejstvo, da so takšno pot sploh prevozili. V dobrih in slabih razmerah. Medtem pa drugi prisegajo na užitkarsko vožnjo v neznane in odročne kraje. Ena takih sta Tales On Tyres – Franziska Wernsing in Jona Riechmann, ki sta leta 2012 v službi dala odpoved in se iz Nemčije z nahrbtniki odpravila po svetu. Po 3.000 prehojenih kilometrih po Novi Zelandiji, Indiji in Nepalu sta se hoje nekoliko naveličala, zato sta si omislila prevoz in pot po svetu nadaljevala s kolesi, začenši s turo od Irana do Mongolije. Po enoletnem delu v Kanadi sta se odločila, da se podata s severa na jug, kar jima brez dvoma dobro uspeva. Pot ju je namreč pripeljala že do Peruja, pred tem pa sta konec lanskega leta prevozila skoraj 3.000 kilometrov dolgo kolesarsko pot Baja Divide, po kateri so se šele letos podali prvi kolesarji. Skupaj z Nemcema sta jo v istem času prevozila tudi ustvarjalka bloga Z biciklom naokoli – Saška Aleksandra Bellian in njen partner Przemek Duszynski

Baja Divide predstavlja povsem divji svet, ki ga je vredno raziskati na kolesu. Foto: Tales On Tyres

Bolj kot to, da hitro prevoziš pot, je pri takšnih ljudeh pomembno potovanje samo. Doživetje, stik z naravo, nore pokrajine, ki vzamejo sapo, in ne nazadnje tudi vprašanje, ali to zmoreš. Franziska v filmu o Baji Divide pravi, da vedno zmoreš, pa naj bo pred tabo še tako dolg in strm klanec: "Mislim, da ti bo vedno uspelo, če si tega res želiš, to je moja izkušnja. Če je pred tabo gora, za katero meniš, da ti je ne bo uspelo prekolesariti, to ni res. Na koncu boš vedno stal na vrhu."

Tuscany Trail je ena tistih "bikepacking" tur, ki jih lahko prekolesarimo v miru ali pa si zastavimo osebni časovni cilj in jo prekolesarimo tako hitro, kot smo sposobni. Foto: Depositphotos

Kras, Toskana, Škotska – nič ni nedosegljivo

Kolesarski turizem je v velikem vzponu, številne agencije organizirajo ture po svetu, tudi po Sloveniji. Poljska ekipa Podia Roadventures se s skupino vrača na naše kolesarske poti, medtem ko manjša domača agencija Ad-venture ture organizira v tujini – med letošnjimi prvomajskimi prazniki so kolesarili po Provansi. Toda to so dnevne kolesarske ture, medtem ko so, glede na porast tovrstnih dogodkov, nadvse priljubljeni nepodprti "bikepackingi". Te ture oziroma "traili" navadno niso časovno omejeni, kar pomeni, da si odvisen sam od sebe, sam se odločiš, koliko časa boš kolesaril, kje boš spal in podobno. Nanje se lahko prijavi kolesar, ki ima nekaj kondicije, je vajen daljših relacij in ima za seboj že kar nekaj prevoženih kilometrov. Prijavnina stane nekaj deset evrov in vključuje natančen zemljevid poti, ki jo vnesemo v "garmin", nato pa se na določen dan in določeni lokaciji skupaj z drugimi kolesarji odpeljemo podvigu naproti. 

Ni boljšega občutka od tistega, ko prikolesariš na vrh. Če te po spustu ne čaka osvojitev novega, seveda. Foto: OSM films

Nam najbližja nepodprta tura, Carso Trail, se začenja 12. maja v Trstu, pred kolesarji pa bo 350 kilometrov dolga pot po slovenskem in italijanskem Krasu s šest tisoč metri vzpona. Četrto edicijo bo v začetku junija doživel tudi Tuscany Trail, ki se vsako leto odvija v Toskani in prinaša dobrih 540 kilometrov pristnega toskanskega doživetja. Letos se mu prvič pridružuje tudi Tuscany Road, na katerega se lahko prijavimo do konca junija, start iz Masse bo 23. septembra. Za bolj vzdržljive so tu še: lani prvič izvedeni Torino–Nice Rally, ki vodi po visokogorskih mulatjerah in visokih prelazih na meji med Italijo in Francijo; letos prvič izvedeni A-Cross the 5, čistokrvna gorskokolesarska avantura po 1.046 kilometrov dolgi poti, ki bo prečkala Belgijo, Francijo, Luksemburg, Nemčijo in Nizozemsko, ter Highland Trail 550, na katerem bodo kolesarji na 885 kilometrih odkrivali visoko ležeče čare Škotske. Ne smemo pozabiti tudi na French Divide, ki šteje 2.099 kilometrov, ali Northcape 4000, ki se julija letos prvič začne v Firencah in po 4.000 tisočih kilometrih konča na severni obali otoka Magerøya na Norveškem.

Razgledi, ki se jih nihče ne more naveličati. Pot do vrhov je primerna predvsem za pohodnike in kolesarje. Foto: OSM films

Seveda pa si prav vsak lahko organizira svojo turo in se najprej s prstom sprehodi po zemljevidu ter nato s kolesom poda avanturi naproti. Prva priložnost se ponuja že prvi vikend v juniju. Spletna stran Bike Travel Weekend spodbuja, da se odpravimo na dvo- ali tridnevni kolesarski izlet, ki ga prijavimo na njihovi spletni strani in se potegujemo za eno od nagrad. Vendar naj ne bo to razlog za podvig. Kolesarsko potovanje je tako edinstveno in nepozabno, da je že to samo po sebi nagrada.

Serpentine in ceste, kot je ta, ki se spušča s Col de Tende, so za kolesarje pravi užitek. Foto: OSM films

Info:

bikepacking.com
bikepacker.com
biketravelweekend.org
talesontyres.com
zbiciklomnaokoli.com

Izbor urednika

Spletni urednik, Pika Zrim, priporoča