Britanska tradicija oblek po meri

Londonski krojači so edini na svetu, ki se lahko po kakovosti in natančnosti izdelave merijo s svojimi južnimi kolegi Italijani, le da enakovrednosti ne eni ne drugi ne bodo nikoli priznali.

Skozi vrata ene od hiš, na katerih še vedno visi isti zvonec, ki je nekoč napovedoval prihod Winstona Churchilla ali kralja Edvarda VII., naglo vstopi bankir razmršenih las, z do komolcev privihano svetlomodro srajco in velikim nasmeškom. Pojasni, da si je obleko s Savile Rowa že dolgo želel, še kot otrok, ko je v Jamesu Bondu občudoval postavnega Rogerja Moora. Agenta 007, ki svoj martini hladi, in ne meša, je na jugu Francije med snemanjem filma Samo za tvoje oči oblačil Douglas Hayward, eden od najuglednejših londonskih krojačev vseh časov. Preden bo mladenič skozi isti vhod odkorakal z novo obleko, skrbno shranjeno v prostorni vreči, bo po desetih tednih izdelave, vsaj štirih pomerjanjih z mojstrskim krojačem in osemdesetih urah njegovega dela lažji za nekaj tisoč funtov. 

Obleke z doživljenjsko garancijo

Če dobro pomislite, je že sam koncept obleke po meri zelo "britanski". Aristokratsko privzdignjena brada in samozavestna drža, ki sodita k nošnji take obleke, izhajata tudi iz občutja, da ni ta nikjer prevelika ali premajhna. S tem ko popolnoma zaobjame telo, mu daje posebno sproščenost in uglajenost, ki je serijsko izdelana obleka ne bo nikoli mogla ponuditi. 

Krojaška tradicija Savile Rowa osvobodi moškega pred modno tiranijo: v oblekah po meri običajno ni trendov, kričečih ekscesov ali želje po spreminjanju. Ko jo naročite, bo z vami za vedno, vi boste odločali, kdaj jo vaš ego potrebuje in želi. Takšen krojaški izdelek je zelo podoben steklenici dobrega burgundca: zori in se stara, z nošnjo in v vlakna odtisnjenim vonjem cigar pa obleka postane le še žlahtnejša.

Britanska krojaška tradicija oblek po meri

Izbira krojača mora biti plod dobro premišljene odločitve in intenzivnega raziskovanja. Tistega, ki ga boste izbrali, bi lahko mirne duše vpisali kar na svojo zdravstveno izkaznico, saj vas bo z leti spoznal tako dobro kot osebni zdravnik. Naj vas tolaži vsaj to, da za kakovost obleke, ki jo naročite pri enem od članov združenja krojačev Savile Row, s sprotnim nadzorom kakovosti v društvu vseskozi jamčijo. 

Da se atelje lahko pridruži seznamu odmevnih imen članov, ki so oblačili vse "kralje" sveta, od Napoleona, Picassa, vse do Beatlesov in Rolling Stonesov, mora izpolnjevati kopico pogojev: zaposleni morajo biti uradno izučeni in visokousposobljeni krojači, ki nadzirajo izdelavo vaše obleke od zamisli do končne izvedbe. Eden od najviše usposobljenih, "mojstrskih" krojačev vas mora ob prihodu sprejeti in vas natančno izmeriti, z vami pa ostati tudi na vseh kasnejših pomerjanjih. Večina šiviljskega dela mora potekati ročno, predvsem pa mora biti individualno izrezan kroj, ki ustreza le vašemu telesu. Pri izboru blaga vam morajo v kateri koli ustanovi s Savile Rowa ponuditi vsaj dva tisoč vzorcev. Vsak odpadel gumb ali strganino bodo brez besed nerganja popravili, saj "garancija" nima časovne omejitve. 

Britanska kalilnica vrhunskih krojaških mojstrov

Delovno okolje Savile Rowa je še vedno zelo tradicionalno in klasično razpoloženo. Ko so glavne strani časnikov povzele novico, da je v Gieves & Hawkes položaj glavnega krojača prvič v zgodovini ulice prevzela ženska, je javnost od presenečenja obnemela. Nostalgiki so se začeli glasno spraševati, ali je to smiselno, saj je bila takrat petintridesetletna Kathryn Sargent rojena šele pet let po tem, ko je njen predhodnik že začel opravljati službo glavnega krojača. Ob imenovanju je povedala, da si je tega od nekdaj želela, za položaj trdo garala in da si ga zasluži. "Moški v oblekah so mi bili od nekdaj všeč. Oče je vse svoje naročal pri lokalnem krojaču v Leedsu, kjer sem odraščala. Celo vrtnaril je v obleki," se je pošalila v pogovoru za Evening Standard. Njeni moški sodelavci, ki so bili do tistega trenutka žensk vajeni bolj na stopnji nižjih šiviljskih del, so jo ob imenovanju podprli in se veselili takšne spremembe v miselnosti tradicionalne institucije.

Savile Row ni izstrelil le kariere prve ženske na vodilnem krojaškem položaju, ampak je svojo vlogo odigral tudi v učnih procesih nekaterih največjih modnih genijev na svetu: Alexander McQueen je tudi s spoznavanjem dela v Savile Rowu osvojil naziv največjega "modnega krojača", Gianni Versace pa je v zadnjih letih svojega življenja po obleke hodil predvsem k Doge & Skinnerju na Savile Rowu. Bil je tudi velik oboževalec Richarda Jamesa, kamor še danes zahajajo zvezdniška imena modnega sveta. David Gandy, najuspešnejši britanski moški model, je njihova stalna stranka, z njihovo pomočjo je razvil celo aplikacijo učenja moškega sloga za iPhone.

Ko je Henry Poole, eden od očetov najstarejše ustanove na ulici, družinsko vodenega Poole & Co, konec 19. stoletja zapuščal svet, je v svojih zadnjih besedah užaloščeno zapisal, da je to konec dolge tradicije, saj nima nikogar, ki bi ga nasledil. Ni se še zavedal, da bosta v letih po njegovi smrti ulico zasedla revolucionarni Ganec Ozwald Boateng, ki je z modernim pristopom do oblek po meri in afriškimi injekcijami živih barv spremenil paleto oblek v mavrico, in Tommy Nutter, eden najbolj ekscentričnih modnih vitezov škarij in sukna. Zadnji je s podobo neustrašnih širokih ramen in impozantnih reverjev na ramenih Beatlesov popolnoma spremenil podobo londonskih ulic in začel razvijati poulični slog, po katerem moda v mestu danes najbolj slovi.

Kot vsi najpomembnejši tradicionalni emblemi Velike Britanije je tudi Savile Row tesno povezan s kraljevo družino. Hardy Amies, dandijski krojač s hišne številke 14 in najstarejši britanski couturier, je dolga leta oblačil sámo kraljico in se še pri devetdesetih letih tik pred smrtjo nagajivo podil po ulici s pastelnimi tkaninami zanjo v rokah. Kraljičina prva oblačila je izdelal že leta 1951, tik po vojni, ko je bila še princesa, vsak dokončan izdelek pa je v Buckinghamsko palačo dostavil sam. Amies je bil kraljevi družini tako zelo naklonjen, da je nekoč sredi striženja odvihral od frizerja, ker si je ena od uslužbenk drznila kritizirati državno monarhično ureditev. Kaj se je z njo – ali njegovo pričesko – zgodilo po tem, ne ve nihče.

Truma osebnosti, žargon, ki se prenaša iz generacije v generacijo in ga razumejo le izučeni krojači, kraljevski pečati in najlepše moške obleke, ki si jih lahko zamislite – vse to domuje le na nekaj sto metrov dolgi ulici. Na prvi pogled je v ekstazi londonskih nakupovalnih pribežališč morda sploh ne bi opazili ali se nanjo podali, vendar njenim ustvarjalcem z leti še zdaleč ne zmanjka privržencev: delno zaradi tradicije, delno zaradi zgodb, ki so jih v beton in fasade vtisnili njihovi slavni obiskovalci. Za vsako tradicijo je najpomembneje, da se na neki točki zna preseči in iti v korak s časom. 

S tem ko krojači Savile Rowa danes že pišejo svoje bloge in kolekcije predstavljajo na revijah londonskega tedna mode, se zanje ni bati. Privihan nos in uglajena drža ne gresta nikoli iz mode.

Besedilo: Anžej Dežan

Fotografije: Matjaž Tančič