CITY AVTO TEST - 2022 alfa romeo tonale 1.5 hybrid 130 DCT7 speciale

Znamko Volkswagen lahko primerjam s stevardeso pri Lufthansi, ali pa stevardom, da se ne bomo zapletli že zdaj. Vedno vse uredi in stvari štimajo, neke romantike pa v kostum oblečena letalska natakarica (natakar) pač ne zmore. No, Alfa Romeo je stevardesa pri Air Italy. Vodo boš dobil med letom, na uporabljen kozarec in ostale odpadke bo mogoče pozabila, ampak ji ne boš zameril, ker je pač fletna in se zna lepo nasmehnit. Torej ima svoje čare, ampak drugje …

Pravi lepotec

In smo že pri avtu! Na fotografijah je novi Alfa Romeo Tonale, mali križanec znamke Alfa Romeo. Totalno dobro izgleda, celo v takšni modri barvi, ki je manj vpadljiva od doplačilne zelene. Notri je krasen, pelje se zelo suvereno, ima pa kakšno napako ali dve. Sistem, ki opozarja pred naletom, na primer javi napako vsakič, ko v sosednji vasi dežuje in sploh še ne po avtu, prtljažnik se včasih pač odloči, da se enostavno ne bo samodejno odprl, obračalni krog je večji kot pri kombiju in pri predaji vam bodo zaračunali 100 evrov samo za nosilec registrske tablice. Pač, Alfica ... malo muhasta. Izgleda res super in sprednja maska je totalno prepoznavna že kakšnih 50 let ali več let, agresivna in hkrati lepa, lučke spredaj in zadaj so nastopaške, Alfa Romeo Tonale vsi z veseljem pogledajo. Med testom so se za njim ves čas obračale glave, lastnik večjega Alfa Romeo Stelvio nas je med avtocestnim prehitevanjem z gesto povabil celo na kavo. Smo mu naredili uslugo in se ustavili, da je avto lahko malo pogledal in bil nad njim še bolj navdušen. Ne, na kavo nismo šli, če vas zanima. Alfa Romeo Tonale je dolg 4,5 metra in torej manjši od Stelvia, prtljažnik ima vseeno spodobnih 500 litrov in 20-palčna platišča so mu naravnost ulita. Tudi njihov dizajn je res značilen in enostavno lep.

Aplavz za kakovost notranjih materialov in izdelave

Notri moramo takoj pohvalit, da nam med testom nič ni ostalo v rokah, kar tudi ni čisto samoumevno, hkrati pa moramo pohvalit nasploh kakovost izdelave in počutje. Materiali so precej izbrani, veliko je usnja in prijetne tkanine. Obenem je vse zelo črvsto sestavljeno skupaj in nikjer ni zaškripala niti ena stvar. Nikoli. Plastični elementi ali tisti v imitaciji karbona nam navadno niso posebej všeč in čeprav je pred voznikom ravno takšen okrasni element, je ta vsaj lepo osvetljen in pričara še malo bolj posebno vzdušje, zato pripomb nimamo. Položaj za volanom je brezhiben, to pač pri tej znamki obvladajo. Vse pomembnejše funkcije so tik ob vozniku in na dosegu, preglednost je dovolj dobra, volanski obroč fantastičen in sedeža spredaj prav tako, vse štima. Tudi zadaj se sedi prijetno, čeprav posebnih prostorskih čudežev pač ne pričakujte. Je pa nasploh res prijetno počutje v notranjosti tudi ena ena od vrlin, ki jo Alfa Romeo vedno obvlada. Lane assist, ki ga nikoli nikjer ne maramo, se izključi enostavno in brez tipkanja po menijih, fizičnih stikal je dovolj in stikalo DNA za nastavljanje voznih profilov je hitro pri roki, kar je pa sploh super. Zakaj?

V iskanju večje moči in boljšega menjalnika

Ker lahko takoj pridemo do stvari, ki nam vseeno niso všeč in glavni dve sta motor ter menjalnik. Menjalnik je namreč 7-stopenjski dvosklopčni in cuka, med vožnjo je neodločen in dokaj počasen. Mnogo manj prijeten od 8-stopenjskega pri Alfa Romeo Giuliji. Zato smo imeli vedno izbran najbolj dinamičen program D in je pač pomembno, da je gumb DNA pri roki. V tem primer je stopalka za plin bolj odzivna in menjalnik malo hitreje pripravljen na menjave.

Motor je tokrat 1,5-litrski s 96 kW oziroma 130 "konji", pomaga mu še majhen elektromotor z dodatnimi 20 "konji". Pač, saj se spodobno premika, ni pa takšen Tonale hiter, nikakor. Sami bi izbrali močnejšega, ker je lega nasploh zelo prijetna in v segmentu skoraj najbolj dinamično nastrojena, kar pomeni malo nagibanja, mogoče nekaj manj udobja, ampak pretrd ta avto vseeno ni. Se pač vidi, da so pri alfi mojstri vožnje in nastavitev podvozja, čeprav smo si tudi tokrat (kot pred časom pri modelu Stelvio) zaželeli malenkost manj neposredni krmilni mehanizem, ker se na cesti Alfa Romeo Tonale včasih zdi kar malo nervozen ob tako direktnem krmiljenju . Lahko dodamo še, da bi želeli malo več upora krmilnega mehanizma, ker je prelahkoten in takoj po prvotnem premiku iz centra potem manj komunikativen. Ampak zdaj že naštevamo malenkosti. Glede porabe goriva je zelo odvisno od tega, kje se boste primarno vozili. Na avtocesti majhen elektromotor ne bo uspel pomagati v opazni meri in tam bo poraba težko manj kot osem litrov. Povsem druga zgodba sta mesto ali podeželje, kjer ob vsakem spuščanju stopalke za plin elektromotor že uspe z rekuperacijo poslati nekaj energije v baterijo, ta pa potem pošlje slednjo nazaj za pogon. Tam je poraba vsaj liter manjša, včasih celo več. Sicer se nam je zgodilo, da nam je potovalni računalnik med spuščanjem z Razdrtega proti Vipavi kazal povprečno porabo 13 litrov. Ne trenutne, ampak povprečno po 500 prevoženih kilometrov. In kljub vožnji po klancu navzdol je poraba še naraščala. Potem pa se je skalibriral in ugotovil, da kaže narobe. Ja, Alfa, tako pač je.

41 "jurjev" za najbolje opremljen Alfa Romeo Tonale Speciale ni malo, ampak je tako poseben in zanimiv, da ga težko ne priporočimo. Ima svoje muhe, vam bo pa stopil srce v trenutku, ko se boste vanj usedli. Mogoče celo prej, že ko ga boste prvič uzrli. To pa tudi nekaj šteje, a ne.

Tekst: Anže Jereb / Foto: Boštjan Paušer