Kako je hrana postala TV-zvezda

Kuharji niso več brezimne osebe za štedilnikom, temveč so postali zvezdniki, tisti dovolj podjetni še poslovneži, ki se vozijo v porschejih in nosijo Armanijeve obleke, njihove restavracije pa vodijo dobro utečene ekipe. Toda pred blogerji in "influenserji", ki vsakodnevno objavljajo utrinke iz najboljših restavracij sveta ali pa zgolj iz lastnih kuhinj, pred Masterchefi in 24Kitchen so že bili posamezniki na obeh straneh luže, ki so si s kuhanjem pred kamero zgradili ime in kariero.

Vse se začne čez lužo ...

V ZDA je bila nedvomno največja Julia Child, ki je s svojo kuharsko oddajo The French Chef debitirala na ameriški televiziji že leta 1963 – in nemudoma uspela. Oddajo so vrteli deset let, v tem času pa si je prislužila tudi več emmyjev in je postala najbolj znana ameriška kuharica, ki je za vedno spremenila način kuhanja Američanov. Julii so sledili številni – in v našem prostoru nismo takrat za Američani prav nič zaostajali. Imeli smo namreč Ivana Ivačiča, čeprav v črno-beli podobi, je pa vztrajal vse do 80. let. In kdo bi pozabil Steva Karapanđo, ki je med letoma 1974 in 1991 predstavljal svoje recepte v oddaji Majhne skrivnosti velikih kuharskih mojstrov. Njegova nepogrešljiva začimba je bila vegeta, kar se danes za stroko zdi skoraj bogoskrunsko, mu pa vsekakor moramo pripisati zasluge, da je kuharsko izobraževal jugoslovanske gospodinje.

Od šefa do kuharja na robu

Julie Child je služila kot navdih za blog še ene Američanke, Julie Powell, ki je preizkušala recepte iz njene knjige. Po zgodbi so leta 2009 posneli film Julie in Julia, v katerem je prvo odigrala Amy Adams, drugo pa Meryl Streep. Da so kuharji lahko hvaležna filmska tema, je dokazalo še nekaj filmov v zadnjem času – v Šefu (Chef, 2014) Jon Favreau igra Carla, kuharja, ki pusti službo v ugledni losangeleški restavraciji, ker v svoji kuharski ustvarjalnosti noče popustiti svojemu gospodovalnemu lastniku, zato se znajde v precepu, kaj zdaj. Nazadnje z nekdanjo ženo, prijateljem in sinom postavi mobilno kuhinjo, s katero se Carl vrne k svojim koreninam, ponovno obudi strast do kuhinje ter veselje do življenja in ljubezni.

Bradley Cooper si je kar dvakrat nadel šefovski jopič – prvič leta 2005 v kratkotrajni humoristični seriji Kuhinjske prigode (Kitchen Confidential), ki je gledalcem prinašala zakulisje kuharskega sveta, kuho predstavila kot seksi in tekmovalen posel, kuharje pa naslikala kot rock zvezdnike – navsezadnje se je celo Cooperjev lik pisal Bourdain. Nič kaj dosti drugačne vloge ni imel v filmu Kuhar na robu (Burnt, 2015), v katerem igra Adama Jonesa, kuharskega mojstra, ki si je kariero uničil z mamili in vzvišenim vedenjem, zdaj pa išče drugo priložnost.

Podganje sanje o kuharskem mojstrstvu

A najbolj verodostojen prikaz kulinaričnega sveta je uspel Ratatouillu (2007), animiranemu, z oskarjem nagrajenemu filmu, v katerem podgana Remy sanja, da bi postala vrhunski kuharski mojster s svojo luksuzno restavracijo v Parizu. Pixarjeva stvaritev v 111 minutah postreže z barvito in slikovito mešanico barv, vrveža pravih restavracij – in včasih se nam zazdi, da lahko animirano hrano prav vohamo.

A Hollywood je moč hrane in to, kako učinkovito lahko predstavlja rdečo nit filmov, odkril že davno prej. Kdo bi tako lahko pozabil enega najbolj erotičnih filmov vseh časov – 9 tednov in pol (1986), v katerem sta Kim Basinger in Mickey Rourke preizkusila prav vse, da bi začinila svoje spolno življenje: jagode, kocke ledu, koščke paprike … in seveda, obvezno, stepeno smetano. Nikdar prej in nikdar pozneje hrana ni bila tako erotična.

Čokolada in pršut

Je pa obilico južnjaškega šarma v naše dnevne sobe vnesla izvrstna grenko-sladka komična drama Ocvrti zeleni paradižniki (Fried Green Tomatoes, 1991). V njem lokal Whistle Stop Cafe, kjer strežejo ocvrte zelene paradižnike, služi kot zbirališče štirih žensk, ki imajo vsaka svoje težave pri iskanju sreče in ljubezni. 

Eden bolj romantičnih filmov, vezanih na hrano, je bil Čokolada (Chocolat, 2000), sodobna pravljica o slaščičarki čokoladnih pralin (Juliette Binoche), ki s svojimi kreacijami podira konservativne tabuje in navdušuje sladkosnede kupce v idilični francoski vasi, za ultimativni dosežek pa ji uspe zapeljati (ali je bilo obratno?) še Johnnyja Deppa – tokrat v ciganski preobleki.

Mehiška verzija Čokolade je bila čutna drama Kot voda za čokolado (Como agua para chocolate, 1992). Glavna junakinja Tita se kot najmlajša hčerka ne sme poročiti, temveč mora skrbeti za mamo, tako da lahko svoje strasti izrazi le prek kuhe. Posledično vsi, ki njene jedi pokusijo, občutijo, kar čuti ona. Glavni specialiteti, ki ju skuha v filmu, sta dve jedi: prepelice v vrtničnih listih in polnjene zelene paprike z orehovo omako.

Če ostanemo pri špansko govorečih filmih, seveda ne gre pozabiti odličnega Pršut, pršut (Jamón, jamón, 1992). V njem igrata kasnejša zakonca Javier Bardem in takrat komaj 18-letna Penélope Cruz, film pa preveva otipljiva erotična energija, ki jo ne ravno diskretno ponazarjajo kupi in kupi svinjskih krač.

Češnjevo pito prosim

Hrana je svojo vlogo odigrala tudi v kultni seriji Davida Lyncha, Twin Peaks (1990–1991) – konkretno češnjeva pita, ki jo je v Double R Dinerju redno naročal FBI-jev agent Dale Cooper (Kyle MacLachlan). MacLachlan je kasneje povedal, da v bistvu češnjevo pito sovraži, a če kdaj zavijete v North Bend v Washingtonu, kjer so snemali Twin Peaks, lahko v Twede's cafe, ki je v seriji služil kot kulisa za Double R Diner, še vedno naročite "twinpeaksovsko" pito.

Stranpoti (Sideways, 2004), v katerem je zlovoljni Paul Giamatti iskal smisel življenja ob degustacijah kalifornijskih vin, ostaja eden boljših filmov, posvečenih vinu, je pa res, da imajo vinarji iz vinogradov okoli Santa Barbare, kjer so film snemali, mešane občutke do posledic, ki jih je film prinesel. Po eni strani je vzbudil veliko zanimanje za ta del Kalifornije in tamkajšnjo vinsko kulturo, po drugi strani pa je hudo prizadel proizvajalce merlota, saj je glavni junak čez cel film bentil nad to sorto.

In pri nas? Kar se tiče kuharskih TV-šovov, ni nevarnosti, da bi jih zmanjkalo, na filmskem področju pa zaenkrat ostaja bolj ali manj edini, vsaj malo povezan s hrano, Kajmak in marmelada (2003), v katerem ti dve živili simbolizirata kulturno pregrado med Bosancem (Branko Đurić - Đuro) in Slovenko (Tanja Ribič).