Casa Malaparte - samota in osamljenost, ujeti v arhitekturni biser

Leta 1937 je to imenitno vilo na otoku Capri pričel snovati italijanski arhitekt Adalberto Libera, in sicer za naročnika Curzia Malaparteja, s katerim sta se kasneje razšla. Malaparte je arhitektove projekte – oziroma idejo v fazi razvoja – dokončal po svoje in vilo zgradil s pomočjo lokalnega zidarskega mojstra. 

Gradbeni in arhitekturni podvig

Casa Malaparte, kjer so pred kratkim priredili modno revijo francoskega oblikovalca Jacquemus, stoji na pečini 32 metrov nad morjem, s pogledom na Sorentski polotok. Nastala je kot odgovor eklektičnemu stilu, ki naj bi ga po Malapartejevih besedah na Capri prinesli Nemci in drugi prišleki po 19. stoletju in tako uničili preprostost in čistost tradicionalne otoške hiše. Dostopa do hiše sta samo dva: bodisi se odločite za 99 stopnic, ki do Case vodijo z morja, ali pa se odpravite po pešpoti iz mesta Capri. Po smrti njenega lastnika leta 1957 je bila hiša večkrat žrtev vandalov in naravnih nesreč, dokler v 80. in kasneje v 90. letih prejšnjega stoletja niso pričeli s postopno obnovo in jo tako spet prikazali v vsem svojem sijaju in lepoti.

@jacqeumus

Kurt Erich Suckert postane Curzio Malaparte

Na tem mestu je potrebno pripomniti, da je do tako veličastne hiše privedlo tudi dejstvo, da za njo stoji osebnost, kot je bil Curzio Malaparte (1898–1957), rojen kot Kurt Erich Suckert materi Italijanki in očetu Nemcu. Bil je dovolj samovšečen, da si je izbral pompozno drugo ime: Kurt je postal Curzio, Bonaparte pa Malaparte. Odnos do hiše je izražal z besedami, kot so: »hiša kot jaz« in »avtoportret, vklesan v kamen«. Dejstvo je, da je njegova biografska zgodba izredno zanimiva. Rodil se je konec 19. stoletja v bližini Firenc, se kot mladenič prostovoljno boril v prvi svetovni vojni, po koncu le-te pa nekaj let prebil v konzularni službi. Kljub dolgoletnemu odkritemu spogledovanju s fašistično politiko so ga tedanje oblasti začele preganjati, saj je v svojih člankih, ki jih je objavljal v Corriere della Sera, nasprotoval nemškim načelom. Leta 1933 so ga obsodili na nekajletno konfinacijo na Eolskih otokih, kjer je spoznal občutek odtujenosti, zapuščenosti in »celico znotraj sebe«, kot je zapisal sam. Podobo hrepenenja je prelil v Caso Malaparte, navdih za v stopnice oblikovano streho hiše pa je posnel po cerkvi z otoka svojega izgnanstva, otoka Lipari. 32 stopnic na streho predstavlja 32 metrov oddaljenosti hiše od morja.

Eskcentrinčno življenje pisatelja, ki si je sam postavil spomenik

Leta 1943 se je Malaparte s Finske vrnil v rodno Italijo in se tam pridružil zavezniški vojski ter skupaj z ameriškimi silami vkorakal v Milano ravno v času, ko so na enem izmed trgov obesili truplo ustreljenega fašističnega diktatorja Mussolinija. 

Malapartejeva dela so prevedena v številne jezike, čeravno pri kritikih niso vedno naletela na posebno dober odziv. Razlog je najverjetneje potrebno iskati v njegovem slogu pisanja in vsebinah, ki se, tako kot je pisatelj tudi živel, dotikajo predvsem grozot vojne, a ne poglabljajo odnosa do dogodkov, razmerij, posledic. Kot je videti iz starih fotografij, se je avtor zasebno sicer rad spogledoval z življenjem in njegovimi buržoaznimi globinami in užival življenje kot »iz rumenega tiska«. Fotografije govorijo zase: poziranje v slogu Rudolpha Valentina, gol Malaparte na finskem snegu, malce poraščen obraz razmišljujočega intelektualca v uniformi gorske divizije, Malaparte v pogovorih s slavnimi osebami tistega časa ... Alberto Moravia je zanj dejal, da je iz sebe zgradil kult in odigral vlogo, ki si jo je sam napisal. A vendar bi bili nenatančni, če ne bi priznali, da so njegova dela tudi svojevrstne mojstrovine, ki vse do danes niso izgubile svoje moči in znajo še vedno pritegniti bralce. 

Samota kot muza in navdih za hišo Malaparte

Kontradiktoren pisatelj, za katerega je bila propaganda le drugačna oblika poezije, si je po vrnitvi iz izgnanstva kupil posestvo na Punti Massullo in tam začel svojo največjo zgodbo, ki bi jo lahko pesniško opisali tudi kot veličasten spomin na muzo, ki ga je spremljala vse od izgnanstva – samoto. Šlo je za odgovor na izgon v osamo, za spomin na hišo z Liparija – njegovo zaporniško celico, celico njegovega telesa in duše, ki jo je nosil s seboj še dolgo po vrnitvi.

©archweb.it

Casa Malaparte postane brezčasna

In zdaj končno: Casa Malaparte. Ob pogledu na nasedlo podobo skrajno melanholične hiše – katere streha je oblikovana v stopnice, ki metaforično vodijo k večnosti, k soncu – in na belo, v pol spirale oblikovano steno, človeku zastane dih. Nekakšen občutek večnega in neskončnega se zlije vanj. Hiša je nastajala kot skulptura. Ničkolikokrat spremenjene barve, zidovi, stopnice – vse to je bilo potrebno, da je končna podoba zadovoljila njenega kreatorja. Ko si jo je Godard izbral za svoj film, posnet po predlogi Alberta Moravie, se je prelila še na filmski trak in postala tudi na ta način del zgodovine. Tako nenavaden hibrid arhaičnega in modernega izstopa s svojo pompejsko rdečo fasado, ki vsa ta leta navdušuje naključne obiskovalce otoka ali pa strastne zasledovalce arhitekturnih zgodb. Mnogi prav zaradi nje obiščejo ta del Mediterana. 

Rdeča 

Malaparte je hišo najprej pobarval rdeče, nato belo, kasneje spet rdeče. Barva fašističnih elit, konec koncev barva Rusije. Da je Malaparte vilo v svoji oporoki zapustil Kitajski (po dolgih letih pravd je pristala v rokah italijanske fundacije, ki je opravila temeljito prenovo), ne čudi.

Casa Malaparte kot prozorišče filma Prezir (Le mépris) z Brigitte Bardot

Leta 1963 je Casa Malaparte postala prizorišče Prezira (Le mépris). Jean-Luc Godard je tako na svoj način namreč obračunal s Hollywoodom, s katerim je potem posledično prekinil vse stike. Zgodba filma govori o ameriškem producentu, ki je v Italiji zaradi filma o Odiseju. Režiser v filmu je slavni Fritz Lang, ki igra kar samega sebe, ta zgodba pa je le ozadje za nevrotično dramo med francoskim šovinističnim scenaristom Paulom (Michel Piccoli) in njegovo nesrečno mlado ženo Camille (Brigitte Bardot). 

Za mnoge Casa Malaparte ostaja resnična zvezda tega nenavadnega filma. Stopnice, ki vodijo na streho hiše, so sezidane iz opeke, nobenih parapetov, ograj ni, le odprt oder strehe, ravnina, ki se svojim koncem staplja z modro barvo morja. Avtor knjige Malaparte: A house like me Michael McDonough, arhitekt in industrijski oblikovalec, je nekje zapisal: »Casa Malaparte so sanje o letenju, so sanje o padanju.« In mi lahko le zaključimo: morda so sanje o pokrajini, ki se je zlila s podobo neke arhitekture – arhitekture, ki je povzdignila pokrajino.

Besedilo: Lucija Stupica, Fotografije: Unimediaimages, archweb.it, vitruviovirtualreality.com